Sožitje organskih in elektronskih elementov v umetniški instalaciji omogoča proizvodnjo električne energije, ki vzdržuje življenje zelenega biotopa. Gre za samozadosten sistem rastlin in mikroorganizmov, ki je sposoben preživeti človekovo onesnaževanje in uničevanje narave. S postapokaliptičnim videzom instalacija napeljuje k razmišljanju o možnih distopičnih scenarijih, v katerih ljudi na Zemlji več ni.

Izjemnost projekta Avtofotosintetične rastline je v vzpostavljanju simbioze med bakterijami, rastlinami in elektroniko, ki skrbi za usklajevanje kemijskih in bioloških procesov, da rastline in živali lahko preživijo v sovražnem okolju. Izhajajoč iz katastrofalno onesnaženih rek, ki v industrijskih in prenaseljenih krajih služijo le še odvajanju odpadkov, je umetnik zasnoval hibridno infrastrukturo, kjer je iz bakterij, ki prebavljajo umazanijo, ustvaril gorivne celice s katerimi osvetljuje rastline, ki rastejo v izoliranem prostoru. Umazana voda se preceja skozi niz mikrobnih gorivnih celic in se na koncu čista pretaka k izoliranim rastlinam, s katerimi homeostatično sobivajo še drugi mikroorganizmi (praživali, raki, mikroalge in druge vodne rastline).

Elektrika, ki jo bakterije proizvajajo z oksidacijo, se sprošča v obliki svetlobnih bliskov, ki omogočajo fotosintezo rastlinam v osrednjem zbiralniku in s tem zaključijo svoj metabolični proces. Ko se organski material v mikrobnih celicah porabi, elektronski nadzorni sistem ponovno uvede odpadne produkte vrst v nuklearnem ekosistemu in tako obnovi celoten krog.

Instalacija Avtofotosintetične rastline je pospremljena z nadzornim centrom z zemljevidi, ki kažejo, od kod je bila voda vzeta, in s serijo voltmetrov, ki merijo napetost električnega toka, ki jo ustvari vsak modul. Za boljše razumevanje bioloških procesov in svetlobnih učinkov v drobovju infrastrukture so posamezne faze sonizirane tako, da je infrastruktura postavljena tudi v zvočno pokrajino.

Projekt Avtofotosintetične rastline je prejemnik nagrade zlata Nika Festivala Ars Electronica 2015 na področju hibridne umetnosti.

 

GILBERTO ESPARZA (1975) je mehiški umetnik, ki v svoje delo vključuje elektronska in robotska sredstva za raziskovanje vpliva tehnologij na vsakodnevno življenje, družbena razmerja, okoljske in urbane strukture. Trenutni fokus njegovega umetniškega raziskovanja, kjer pogosto sodeluje z raziskovalnimi institucijami, predstavljajo alternativni viri energije. Njegova praksa vključuje potrošniške tehnologije, namenjene recikliranju, in biotehnološke eksperimente. Je prejemnik nagrad na Life 09 in Life 13 Fundación Telefónica v Španiji ter prejemnik častne omembe in zlate Nike na Ars Electronici.